Ne, ne pišem o sebi. Pišem o mojem dragem. Dela. Vsak dan ne glede na dan ali praznik. Sam se je odločil za to pot, a vseeno me stiska pri srcu, ko se iz dneva v dan tako žene. Tako pridejo dnevi vznesenosti, ko z lahkoto stresa kodo iz rokava in pridejo dnevi, ko ne gre nič kot bi moralo. Ja, programira. Nikoli mi ne bo čisto jasno, kako za vraga iz tistih pikic, narekovajev in dolarčkov dobi ven to, kar dobi. Ponosna sem na njegove izdelke, čeprav mu povečini tega ne znam povedati na primeren način. Samo kregam ga. To ni dobro, poravnava mora biti tako in ne tako kot je zdaj. Zakaj so ene črke večje kot druge? A ne gre tega poenotiti? Slika ni v redu … AAAAAAAAAAAAAA!!!!!!!! Sama sebi grem na živce – kako moram verjetno iti šele njemu. Vedno znova si obljubim, da ne bom komentirala na način, da bi namensko kritizirala, a me vedno znova zanese.
Oprosti mi, mali. Res mi je žal. Bi nama skuhala kavico in spekla rogljičke, da se ti oddolžim? 🙂