Spet smo v razredu. Jemljemo novo snov. Pa saj snov ni nova. Nobena snov v prvem razredu ne more biti nova, če se učimo iz vsakodnevnih opravil in pogovora. In evo, prišli smo tudi do spalnice. Danes se bo prvič v vlogi učiteljice preizkusila ena mlada študentka. Vsa se trese in pordela je v obraz. Zgleda, kot bi jo bilo sram spraševati o po eni strani tako intimnih stvareh, kot je spalnica. Saj ji bo šlo. Začela je z vprašanjem, kako se imenuje soba v kateri spimo in tako naprej, skratka z vodenimi vprašanji želi iz ust otrok izvabiti besedo »vzmetnice«. Ko mi je prinesla v vpogled pripravo, je bila skeptična, če otroci sploh vedo za termin vzmetnice. Hja, kakor kateri. Za nekatere je to vse postelja, za druge spet jogi, dvomim, da so že slišali za izraz »vzmetnice«. Ko sem jo tako poslušala, sem se zamislila. Morda pa ima dekla čisto prav. A otroci so vendar iznajdljivi – bodo se že česa domislili.
Ko sem tako opazovala potek njene ure, sem se za trenutek ustrašila, da ji ne bo uspelo. V enem trenutku, ko otroci niso in niso uspeli ugotoviti besede, po kateri je spraševala, me je dekle pogledalo s tako milim izrazom na obrazu, da se mi je kar zasmilila. Prijazno sem se ji nasmehnila in ji pokimala, nato pa je presenetila tako sama sebe kot mene. Kako se nisva tega domislili že prej. Začela je govoriti o vzmeteh in kot bi trenil so se vsi povprek začeli dreti: vzmetnice. Če se je otrokom, ki še nikoli niso slišali za besedo vzmetnice posvetilo, kaj je to, ko sva omenili vzmeti, bi morda bilo na mestu, da se to poimenovanje obdrži samo za tiste vzmetnice, ki so dejansko tudi vzmetene in ne tudi za tiste iz pene – samo razmišljam